Ljudi s
parkinsonovo boleznijo lahko v napredovalih fazah bolezni prizadenejo motnje v
spolnosti.
Motnjo v
spolni funkciji pojasnjujejo tako fiziološki kot psihološki dejavniki. Bolezen
zmanjša željo po spolnosti in njeno udejanjenje – tako pri moških kot pri
ženskah. Moški poročajo o erektilni disfunkciji in ženske o težavah pri
doseganju orgazma.
Motorični simptomi (mišična
togost, tresavica in upočasnjeno gibanje), spremembe počutja (depresija),
zdravljenje z antiparkinsonskimi zdravili in psiho-socialne spremembe (spolna
vloga, nezaposlenost) lahko pripomorejo k razvoju težav v spolnosti. Erektilna
disfunkcija in z zdravili povezana hiperseksualnost lahko povzročata precejšen
stres pri bolniku in njegovem partnerju. Nelagodje in sram preprečujeta odkrit
pogovor z zdravnikom, čeprav bi bil potreben.
Z ženo sva se spoznala pri štiridesetih. Imela sva odlično spolno
življenje, ki je v najin zakon vneslo toplo bližino. Ko so mi pred desetimi
leti diagnosticirali parkinsonovo bolezen, so mi predpisali številna zdravila,
da bi določili kombinacijo, ki bi ustrezno nadzorovala moje simptome. Ti so
sedaj bolj ali manj pod nadzorom, a moje spolno življenje ni več to, kar je
bilo. Z zdravnikom pa težko spregovorim o svojih težavah z impotenco. Spolnost
načrtujem za tiste dele dneva, ko se počutim najbolje. Obremenjujoče je, da
nisem več sproščen, kakor sem bil nekoč. Moja žena je zelo razumevajoča, ampak
čutim, da moje težave bremenijo tudi njo.
Huang, 51
New York, ZDA
