Človeška
komunikacija je pomemben del vsakodnevnega življenja – povezuje nas z družino
in širšim okoljem.
Komunikacija je
pestra, saj vključuje besedno govorico in način govora ter govorico telesa. Pri
ljudeh s parkinsonovo boleznijo upočasnjeni in zmanjšani mišični gibi na obrazu
povzročijo izrazno togost, kar otežuje komunikacijo in med nepoučenimi pogojuje
napačno interpretacijo obnašanja, posledično pa nadlegovanje in nerazumevanje.
Spremembe
delovanja obraznih/grlnih mišic lahko vplivajo tudi na oblikovanje glasov in s
tem na govor, ki je lahko tih, hripav, prenagel ali jecljav. Pomembno je
prepoznati te spremembe in hitro ukrepati.
Zdravnik ali specializirana
parkinsonska sestra bolnika napoti k logopedu, ki z učinkovitimi nasveti in
vajami pomaga zmanjšati govorne težave. Dobra telesna drža, vaje za krepitev
obraznih mišic in poznavanje splošnih načel učinkovite komunikacije pripomorejo
k obvladovanju položaja.
Moje ime je Jorge in imam parkinsonovo bolezen že sedem let, še vedno pa
težko shajam z njo – posebej so zapleteni socialni stiki. Zadnjič sem bil
povabljen na uradno večerjo. Ob takih dogodkih močneje občutim tesnobo. Pritisk, da
se moram “izkazati”, je premočan, zato se ne morem hitro odzivati; hiter odziv
je del normalnega vsakdana, a zame nemogoč. Parkinsonova bolezen spreminja tudi
moj glas, in tako mnogokrat nehote govorim skoraj šepetaje. Temu dodajte še
brezizrazen obraz – tako imenovano parkinsonsko masko – in dobili boste jasno
predstavo, kakšna “zguba” sem v takih položajih. O Bog, kako sovražim to, da ne
morem biti več pravi jaz!
Jorge, 56
Barcelona, Španija
