Kristina Mueller, 62,
je ekonomistka, vendar zadnjih pet let ni več v službi. Njen mož Kasper je star
62 let in je inženir, zaposlen v pivovarni. Njuna otroka, Anton (28) in Fredrik
(26), se izobražujeta na univerzi; v univerzitetnem mestu tudi živita. Kristina
in Kasper imata lastno hišo v središču srednje velikega mesta.
Ko je bila gospa
Mueller stara 48 let, so se pojavili prvi motorični simptomi parkinsonove
bolezni: levostranska hipokinezija. Nekaj let pred pojavom tega simptoma je
imela težave z depresijo in anksioznostjo, ki sta bili verjetno povezani s
parkinsonovo boleznijo. Od pojava prvih motoričnih simptomov do postavitve
diagnoze je v obdobju 18 mesecev večkrat obiskala različne zdravnike.
Zdravljenje, ki se je
začelo s selegilinom (10 mg enkrat dnevno) in levodopo/benserazidom (300 mg
dnevno), je imelo odličen učinek. Po enem mesecu so terapiji dodali še
kabergolin (4 mg).
Z manjšimi
prilagoditvami je ta terapija pri gospe Mueller učinkovito delovala pet let.
Pred sedmimi leti so se
pojavila motorična nihanja. Na začetku so bila to nihanja “izklopa”, ki so jih
odpravili s povečevanjem števila odmerkov levodope in višjim odmerkom
dopaminskega agonista. Vendar je bolnica v teh petih letih imela tudi nehotene
gibe ali zgibke (diskinezije), ki so bili pogosto precej intenzivni.
Pred petimi leti, ko je
jemala zdravila (peroralna terapija), je imela težave z zelo hitrimi in
nepredvidljivimi nihanji svojega motoričnega statusa: približno pet ur svojega
budnega dela dneva je preživela v “izklopu” in pet ur v “vklopu”, a z
nehotenimi gibi.
Obdobja “izklopa” so
bila izrazita in z izjemno hipokinezijo, tako da sploh ni mogla hoditi niti
uporabljati svojih rok. Med “izklopi” je bila tudi hudo anksiozna in je imela depresivne
misli. V “vklopu” so bile diskinezije pogosto zelo izrazite in so vplivale na
kakovost življenja.
Gospa Mueller se je
zelo bala svojih “izklopov”, zato je pogosto jemala višje odmerke zdravil.
Diskinezije so zato postajale še očitnejše.
Da bi ženi pomagal, je
mož na tej stopnji bolezni moral svoj delovni čas prepoloviti. Poleg tega je
zgodaj zjutraj in zvečer na dom prihajala pomagat sestrska ekipa. Bolnica je v
enem letu preživela pet tednov na nevrološkem oddelku (urgentna bolnišnica in
rehabilitacijska klinika) in štiri tedne začasno bivala v domu oskrbovancev.
Mož, ki je prav tako imel zdravstvene težave, je težko zmogel obremenitve v
službi in vso odgovornost za ženo. Zato so se začeli dogovarjati o pogostejših
sprejemih v dom oskrbovancev.
V tem času so gospo
Mueller prvič napotili na nevrološki oddelek univerzitetne bolnišnice. Nevrolog
je predlagal apomorfinsko črpalko, in tako je dva tedna preživela na oddelku,
kjer so ji uvajali terapijo s podkožno apomorfinsko črpalko. Ob
odpustu iz bolnišnice je prejemala apomorfinsko infuzijo (4 mg/uro) in po
potrebi 3 mg bolusnega odmerka. Dodatno je jemala 450 mg levodope/karbidope na
dan. Terapija z apomorfinom je na začetku njeno stanje izrazito izboljšala.
“Izklopi” so se skrajšali na pol ure dnevno; diskinezije so se prav tako opazno
izboljšale, zmanjšale pa so se tudi njene psihiatrične težave. Gospa Mueller je
lahko ponovno začela delati poln delovni čas. Prav tako ni bilo potrebe po
sprejemih v bolnišnico. Medicinske sestre so prihajale zjutraj in ob večerih,
da so pomagale pri ravnanju s črpalko in drugih praktičnih opravilih. Nič več
se niso pogovarjali o sprejemu v dom oskrbovancev.
Vendar so se po osmih
mesecih zdravljenja z apomorfinsko črpalko pojavile vedno močnejše kožne
reakcije, tj. vozliči na mestih vbrizgavnaja apomorfina. To je bolnica
poskušala reševati s pogostim spreminjanjem mesta infuzije. Razvila je svoj
sistem napeljevanja, ki je omogočal hkratno infundiranje na več različnih
mestih podkožja, vendar to ni rešilo težav. Reakcije so bile vedno močnejše,
hkrati pa se je zmanjševal antiparkinsonski učinek apomorfina. Nihanja so
ponovno naraščala, “izklopi” so se podaljšali na tri ure in pol dnevno.
V tem času se je na
tržišču pojavila nova terapija z intraduodenalno črpalko levodope/karbidope v
obliki gela.
Gospo Mueller so ponovno sprejeli v univerzitetno bolnišnico in terapijo z
infuzijo apomorfina nadomestili z intraduodenalno infuzijo levodope/karbidope.
Sprememba zdravljenja je bila uspešna. Učinek vbrizgane levodope/karbidope je
bil očitno boljši od učinka apomorfina, prav tako ni bilo stranskih učinkov ali
zapletov. “Izklopi” so skoraj izginili, diskinezij je bilo vedno manj. Vse
ostalo zdravljenje so ukinili.
Po treh letih in pol
imajo infuzije levodope/karbidope še vedno odličen učinek. Bolnica praktično
nima več “izklopov”, tj. ima jih enkrat ali dvakrat tedensko in trajajo le
nekaj minut; prav tako nima diskinezij niti depresije niti anksioznosti. Skrbi
sama zase in v preteklih treh letih ni bilo potrebe po hišnih obiskih medicinskih
sester. Vsake tri mesece ima kontrolni pregled na univerzitetni kliniki, v
preteklih treh letih pa je bila na nevrološki oddelek sprejeta le enkrat, in
sicer za pet dni.
Bolnica je v službi
lahko nadaljevala s polnim delovnim časom. Starostno se bo upokojila naslednje
leto. Ni bilo potrebe po sprejemu v dom oskrbovancev, na univerzitetnem
nevrološkem oddelku pa so po lestvici PDQ-39 ocenili neverjetno izboljšanje
kakovosti življenja, povezane z zdravjem.
(To poročilo temelji na
resničnem primeru. Nekatere podrobnosti so prilagojene)