Ko družinskemu
članu diagnosticirajo parkinsonovo bolezen, se družinski odnosi in povezanost
med družinskimi člani lahko spremenijo.
Mlajši otroci se
lažje prilagodijo. Vprašajo, ali je bolezen smrtna, in so zadovoljni z
negativnim odgovorom ter nadaljujejo s svojimi otroškimi igricami. Njihova
glavna skrb je, ali bodo njihovi starši ostali z njimi. Ker so odprti in
zvedavi, brez zadržkov vprašajo: “Zakaj se treseš?”
Mladoletniki pa
lahko izrazijo jezo do obeh staršev in tudi do bolezni. Za to jezo se skrivata
žalost in globoka želja, da bi bil roditelj spet zdrav. Posledično lahko,
zavedajoč se svojega položaja, poskušajo pomagati preveč. Dokler prijatelji ne
sprejmejo spremembe pri njihovih starših, so pred njimi v zadregi.
Odrasli otroci,
ki so se že odselili od doma, lahko občutijo jezo; roditelju svetujejo, naj se
“spravi skupaj”, ker se ne zavedajo, da bo ta pred njihovim obiskom, zato da
bodo vsi zadovoljni, počival, kar pa bo prikrilo dejansko stanje.
Biti mož, žena ali partner
nekomu s parkinsonovo boleznijo je psihično in čustveno zahtevno že od
postavitve diagnoze dalje. V človeku, ki je prevzel vlogo skrbnika, se lahko
pojavijo precej mešana čustva – zamera zaradi izgube zasebnosti in frustracije
zaradi nemoči nadzirati dogajanje se lahko povezujejo z ljubeznijo do bolnika
in tudi z zadovoljstvom, da mu lahko pomaga.
Parkinsonova bolezen prizadene vse ljudi okoli tebe. Vplivi bolezni na
otroka so tako praktični kot čustveni. Veliko ljudi s parkinsonovo boleznijo se
iz družbe raje umakne. Zame je materina bolezen predstavljala konec družinskih
aktivnosti: nič več nismo hodili na redne nedeljske piknike in zaradi maminih
težav pri hranjenju tudi v restavracije ne. Čustveni vplivi so bili najtežji. Mama
je pogosto padla, in ker je imela težave pri vstajanju, sem jo ob vrnitvi iz
šole našla ležati na tleh, kjer je bila že nekaj ur. Bi bili moji najstniški
upori poslabšali njeno stanje? Zagotovo. Prepiri so okrepili tresenje – kako bi
ji torej lahko pripovedovala o svojih lastnih težavah? Želim si, da bi takrat
imela možnost srečevati se z drugimi mladimi ljudmi v podobnih okoliščinah in z
njimi deliti izkušnje.
Charlotte,42
Luksemburg
