[Skip to content]

EPDA - European Parkinsons Disease Association EPDA - European Parkinsons Disease Association EPDA - European Parkinsons Disease Association EPDA - European Parkinsons Disease Association EPDA - European Parkinsons Disease Association EPDA - European Parkinsons Disease Association EPDA - European Parkinsons Disease Association EPDA - European Parkinsons Disease Association
EPDA - European Parkinsons Disease Association
LIFE WITH PARKINSON'S
.

DRUŽINA

Ko družinskemu članu diagnosticirajo parkinsonovo bolezen, se družinski odnosi in povezanost med družinskimi člani lahko spremenijo.

Mlajši otroci se lažje prilagodijo. Vprašajo, ali je bolezen smrtna, in so zadovoljni z negativnim odgovorom ter nadaljujejo s svojimi otroškimi igricami. Njihova glavna skrb je, ali bodo njihovi starši ostali z njimi. Ker so odprti in zvedavi, brez zadržkov vprašajo: “Zakaj se treseš?”

Mladoletniki pa lahko izrazijo jezo do obeh staršev in tudi do bolezni. Za to jezo se skrivata žalost in globoka želja, da bi bil roditelj spet zdrav. Posledično lahko, zavedajoč se svojega položaja, poskušajo pomagati preveč. Dokler prijatelji ne sprejmejo spremembe pri njihovih starših, so pred njimi v zadregi.

Odrasli otroci, ki so se že odselili od doma, lahko občutijo jezo; roditelju svetujejo, naj se “spravi skupaj”, ker se ne zavedajo, da bo ta pred njihovim obiskom, zato da bodo vsi zadovoljni, počival, kar pa bo prikrilo dejansko stanje.

Biti mož, žena ali partner nekomu s parkinsonovo boleznijo je psihično in čustveno zahtevno že od postavitve diagnoze dalje. V človeku, ki je prevzel vlogo skrbnika, se lahko pojavijo precej mešana čustva – zamera zaradi izgube zasebnosti in frustracije zaradi nemoči nadzirati dogajanje se lahko povezujejo z ljubeznijo do bolnika in tudi z zadovoljstvom, da mu lahko pomaga.

 

Parkinsonova bolezen prizadene vse ljudi okoli tebe. Vplivi bolezni na otroka so tako praktični kot čustveni. Veliko ljudi s parkinsonovo boleznijo se iz družbe raje umakne. Zame je materina bolezen predstavljala konec družinskih aktivnosti: nič več nismo hodili na redne nedeljske piknike in zaradi maminih težav pri hranjenju tudi v restavracije ne. Čustveni vplivi so bili najtežji. Mama je pogosto padla, in ker je imela težave pri vstajanju, sem jo ob vrnitvi iz šole našla ležati na tleh, kjer je bila že nekaj ur. Bi bili moji najstniški upori poslabšali njeno stanje? Zagotovo. Prepiri so okrepili tresenje – kako bi ji torej lahko pripovedovala o svojih lastnih težavah? Želim si, da bi takrat imela možnost srečevati se z drugimi mladimi ljudmi v podobnih okoliščinah in z njimi deliti izkušnje.

Charlotte,42
Luksemburg