Velik
delež parkinsonskih bolnikov po nekaj letih peroralne terapije (jemanje zdravil
v obliki tablet ali kapsul) z levodopo razvije motorična nihanja in nehotene
gibe (diskinezije). Nekako po petih letih tovrstne terapije ima take težave
približno 50 % starejših in 90 % mlajših pacientov. Na začetku je težave možno
zmanjšati s spremembami v odmerkih levodope ali dodajanjem dopaminskih
agonistov, inhibitorjev MAO-B in inhibitorjev COMT. Po nekaj letih dela
bolnikov ne moremo več ustrezno nadzorovati zgolj s peroralno terapijo.
Ocenjujemo, da to velja za 10–20 % obolelih; zanje so na razpolago štiri
sodobne metode zdravljenja, ki lahko izboljšajo bolezensko simptomatiko in
kakovost življenja: podkožno (subkutano) injiciranje apomorfina z injekcijskimi
pripomočki, podkožne (subkutane) apomorfinske infuzije s prenosno črpalko,
intraduodenalne (v dvanajstnik) infuzije levodope/carbidope s prenosnimi
črpalkami in globoka možganska stimulacija (GMS), ki se praviloma izvaja v
subtalamičnem jedru (STN).
Apomorfinske injekcije se po
potrebi dodajajo predpisani peroralni terapiji. Uporabljamo jih za premostitev
nehotenih obdobij “izklopa”. Infuzijsko zdravljenje spada v okvir kontinuirane
dopaminske stimulacije in je predpisano kot samostojna terapija (infuzije
levodope/karbidope) ali v kombinaciji z znižanimi odmerki peroralne terapije.
Znatno lahko zmanjša čas parkinsonskih simptomov (obdobja “izklopa”) in
nehotenih gibov (diskinezij). Za vsakega bolnika je pomembno ugotoviti, katera
od teh terapij predstavlja zanj možnost čim boljšega nadzora nad simptomi in v
katerih primerih. V nadaljevanju so povzete indikacije in kontraindikacije za
najsodobnejše metode zdravljenja; naštete so klinično najpomembnejše (za popoln
seznam je potrebno proučiti informacijo, ki je priložena vsakemu zdravilu).
Professor P. Odin, Bremerhaven, Nemčija
